Meništvo v krščanski tradiciji se je razvilo v tri glavne oblike: eremitsko (samotni puščavnik), cenobitsko (življenje v skupnosti po pravilu) in tretjo, ki se pogosto imenuje »mešana« ali polueremitska oblika, ki združuje življenje v skupnosti s časovi samote. Te tri vrste so oblikovale zahodno in vzhodno meništvo že več kot petnajst stoletij in še danes navdihujejo poklice.
Kaj je eremitsko meništvo?
Eremitsko življenje je življenje puščavnika: menih ali nunica, ki živi sam v tišini in molitvi, posvečen kontemplaciji in ročnemu delu. Njegov model je sveti Anton Veliki iz Egipta v četrtem stoletju. Eremitsko življenje poudarja samoto, post in neprekinjeno molitev. Ohranja se danes pri kartuzijanih in pri številnih puščavnikih, ki živijo pod vodstvom škofa.
Kaj je cenobitsko meništvo?
Cenobitsko življenje je skupnostno: menihi ali nunice živijo skupaj po pravilu in pod opatom ali opatinjo, delijo molitev, delo in obroke. Beseda cenobitsko (tudi coenobitsko) izhaja iz grščine: koinos (skupen) in bios (življenje): koinobion oziroma cenobij je skupnost menihov, ki živijo po enem pravilu. Njegov ustanovitelj je sveti Pahomij, izpopolnil pa ga je sveti Benedikt, čigar Pravilo je postalo temelj zahodnega meništva. Benediktinski, cistercijanski in trappistični samostani sledijo tej obliki, osredotočeni na Opus Dei – Božje delo v skupni molitvi.
Kje se je meništvo začelo?
Meništvo se je začelo v puščavah Egipta in Sirije v tretjem in četrtem stoletju. Najprej so prišli puščavniki, nato pa so se okoli njihovega nauka zbrali skupnosti. Iz Egipta se je gibanje razširilo v Palestino, Kapadokijo in nato na Zahod preko osebnosti, kot sta sveti Janez Kasijan in sveti Benedikt. Puščavski očetje so pustili obsežno duhovno literaturo, vključno z Izreki puščavskih očetov.
Kaj je tretja ali »mešana« oblika?
Tretja vrsta združuje elemente drugih dveh. Primeri so polueremitski samostani zgodnje Palestine (lavra), kjer so menihi živeli v ločenih celicah, a so se zbirali za skupno liturgijo, ter prosjaški redi srednjega veka, kot so frančiškani in dominikanci, ki so živeli v skupnosti, a so tudi potovali in pridigali. Na Vzhodu je sket majhna skupina puščavnikov, ki si delijo cerkev. Pravilo svetega Benedikta Napisano okrog leta 540 Pravilo svetega Benedikta ureja cenobitsko življenje okrog molitve, dela in poslušnosti. Njegovo geslo »ora et labora« (moli in delaj) povzema uravnotežen meniški dan: Božji urad, ročno delo, lectio divina in gostoljubnost. Pravilo je bilo tako vplivno, da je postalo standard zahodnega meništva in ostaja temelj benediktinskega življenja. Meniški redi danes Sodobne meniške družine vključujejo benediktince, cistercijane in trappiste, kartuzijane (eremitski), karmeličane ter prosjaške frančiškane, dominikance in avguštince. Vsak ima svoj lastni harizem, vendar si vsi delijo iskanje Boga skozi molitev in skupnost. Ženski samostani so enako številni in sledijo istim oblikam.
Kako se meništvo povezuje z oblačili?
Meniški redi tradicionalno uporabljajo preprosta oblačila, prosjaški in poznejši redi pa so prevzeli isti mašni plašč in albo kot vsi duhovniki. Menihi, ki so duhovniki, nosijo ista liturgična oblačila kot svetni kler; meniški habit se nosi ob drugih priložnostih. Pri opremanju samostana ali župnije z meniško tradicijo so naše albe in mašni plašči primerni tako za preprosto kot za slovesno liturgijo, rado pa se pogovarjamo tudi o izdelkih po meri.
Povezano branje
Spoznajte kaj je mašni plašč, zakaj duhovniki nosijo mašne plašče in vrste mašnih plaščev.
Vam bodo morda všeč tudi mašni plašči tipa fiddleback, primerjava nizke maše in visoke maše ter pojasnilo o maniplu.
